GEN Z 03

Eskapizem je danes več kot bežanje iz realnosti – postal je temeljna struktura zaznave sveta za generacijo Z in del njihove eksistence. Je neposreden odraz digitalne preobremenjenosti, v kateri je Gen Z ne le udeležena, temveč vanjo rojena. Kot prva resnično digitalno-nativna generacija ne ločuje več jasno med resničnim in digitalnim: pobeg iz realnosti je hkrati vstop v drugo plast resničnosti, ki ni zgolj transcendenca in je generacijam pred njimi ni bilo dano izkusiti na enak način. V primerjavi z milenijci, ki so v spletu iskali samopotrditev in produktivnost, Gen Z digitalne svetove uporablja za pobeg, samoironijo in razgradnjo pomena. Ne zato, ker bi bili nezainteresirani, temveč zato, ker je svet okoli njih postal preveč. Eskapizem ni beg pred odgovornostjo – je način, kako preživeti v času, kjer odgovori manjkajo.

Generacija Z, ki je odraščala z digitalnimi tehnologijami, pogosto uporablja internet kot sredstvo za pobeg iz vsakdanjih težav. Raziskava iz leta 2025 je pokazala, da 85 % mladih odraslih meni, da njihova generacija preživi preveč časa pred zasloni, pri čemer več kot polovica daje prednost osebnim odnosom pred digitalnimi (Roy Ghosh, 2025).

Eskapizem ima dolgo kulturno zgodovino in se pogosto pojavi kot odziv na obdobja krize, kolektivne tesnobe ali razpada družbenih struktur. V času vojn, gospodarskih kriz ali tehnoloških prebojev je eskapizem neizogiben. Danes hitro spreminjajoči se svet rabe umetne inteligence, kjer smo sprva hitro in jasno razbrali, kje in kako je uporabljena, s svojim hitrim razvojem briše meje med umetnim in resničnim. Zato se pojavi potreba po ustvarjanju vzporednih svetov – bodisi skozi umetnost, religijo, sanjarjenje ali množične medije.
Po prvi svetovni vojni je nadrealizem služil kot odziv na grozote realnosti, v obdobju Velike depresije pa so hollywoodski muzikali in fantazijske pripovedi ponujali tolažbo. Tudi danes, v času podnebne krize, vojn, političnih delitev in digitalne izčrpanosti, eskapizem generacije Z odraža podoben mehanizem: potrebo po umiku iz sveta, ki se zdi nepopravljiv.
Že v antiki je bila umetnost sredstvo za transcendenco vsakdana (Platonova ideja umetnosti kot posnemanja idealnega), v romantiki pa pobeg v naravo in domišljijo. V času industrijske revolucije so množični mediji – časopisi, radio, kasneje film – ponudili množicam eskapistične pripovedi (Hollywood, romani, fantazije). V dvajsetem stoletju se je eskapizem razcepil med visoko kulturo in pop kulturo: medtem ko so modernistični umetniki iskali globljo eksistencialno resnico (npr. surrealisti), je množična kultura ponujala idealizirane svetove (npr. Disney, telenovele, MTV).

Danes, v digitalni dobi, se eskapizem ne nahaja več le v zgodbi ali vsebini, temveč v sami obliki izkušnje. Generacija Z ne išče pobega v drug svet – pobeg je svet. Ko gledaš brainrot video brez smisla, loopirajoč meme ali absurdno TikTok formo, ne bežiš v domišljijo, temveč ostajaš v realnosti in jo izkrivljaš do točke, ko postane prebavljiva, pogosto do točke absurda.
Porast uporabe ironije kot primarnega jezika komunikacije – predvsem post-ironije – in ravnodušnost posameznika, kjer je raba besede »lobotomija« prosta po Prešernu, včasih brez humorne note, kažeta na to novo obliko eskapizma.
Tako kot so generacije pred njimi v popularni kulturi iskale uteho v pop glasbi, televizijskih eskapizmih in estetikah, danes Gen Z išče umik v digitalne svetove, kjer absurden humor, vizualna kaotičnost in nelinearnost nadomeščajo klasične narative. Eskapizem Gen Z ni infantilna reakcija, temveč kulturni obrambni refleks. Eskapizem generacije Z ni infantilna reakcija, temveč kulturni obrambni refleks – način vzpostavljanja psihološke distance do sveta, ki je prehiter, preveč zahteven in pogosto brez notranjega smisla. Kronična spletna prisotnost lahko vodi v občutek odtujenosti in izgube stika z resničnostjo. Študija je pokazala, da skoraj polovica pripadnikov generacije Z živi »dvojno življenje«, kjer se njihova spletna osebnost razlikuje od resnične, kar lahko povzroči občutke osamljenosti in anksioznosti (SWNS, 2024). Poleg tega stalna izpostavljenost negativnim novicam in informacijam na družbenih omrežjih prispeva k občutku preobremenjenosti in potrebi po eskapizmu.
Namesto Schillerja, ki je verjel, da je umetnost pot do svobode, danes govorimo o Davidu Graeberju, ki ugotavlja, da večina del in zaposlitev danes nima smisla ali višjega pomena ter je samorealizacija posameznika preprosto nemogoča; govorimo o »bullshit jobs«. Bullshit jobs so na vsakem koraku. Eskapizem tako postane sredstvo odpora proti absurdni produktivnosti in hiperrealnemu svetu blagovnih znamk.
Za razliko od nadrealistov, ki so v sanjah iskali resnico, generacija Z ustvarja digitalne sanje, kjer se resnica ne vzpostavlja, temveč parodira. Estetska zmeda, anti-content vsebine, glitch, memi in preobremenjenost niso napake, temveč jeziki eskapizma. Pri tem ima ključno vlogo tudi post-ironija, ki se manifestira kot sočasna zavrnitev in sprejetje nesmisla. Post- in meta-ironija omogočata generaciji Z, da se vsebini hkrati smeje, jo kritizira in se z njo poistoveti – brez potrebe po jasni distanci ali razlagi. Jean Baudrillard bi to opisal kot simulakrum pomena: vse obstaja kot znak brez referenta.
Kjer so milenijci na Instagramu iskali filtre, generacija Z na TikToku generira svoje resničnosti – v AI generiranih brainrotih, digitalnih estetikah in memih. Že MySpace je kot eno prvih družbenih omrežij omogočil uporabnikom, da ustvarijo lasten digitalni prostor, ki ni bil zgolj profil, temveč avtofikcija: glasbena podlaga, personalizirane slike, HTML dekoracije in komentarji so služili kot digitalna soba pobega. Njegov namen ni bil zgolj komunikacija, temveč izražanje, prekrivanje realnosti in ustvarjanje alternativne verzije sebe. To logiko danes generacija Z nadaljuje z novimi orodji – a z isto željo: pobegniti iz resničnega v digitalno, ki se zdi bolj obvladljivo, igrivo in identitetno prožno. Ne gre za izgubo stika z realnostjo, temveč za novo, fragmentirano obliko sobivanja z njo.
Eskapizem v vsebinah, ki jih generacija Z konzumira, ni izražen zgolj v odzivih, temveč v sami naravi vsebin. Gre za absurdne videe brez narativa, ponavljajoče se formate (loopi), shitpostanje, brainrot estetiko, kompilacije zvokov, memefikcije, nostalgijo 2000-ih in reciklažo kompilacij skozi post-ironijo. Te vsebine nimajo cilja ali razlage – so orodja za odklop, obrambo pred realnostjo ter identifikacijo in pripadnost. Vsebina ni več nekaj, kar se zgolj pogleda – postane prostor, kjer generacija Z hkrati biva, čuti in beži.
Generacija Z je prva generacija, ki ni vstopila v digitalni svet, ampak je bila v njem vzgojena. Rezultat je kronična utrujenost, ki se kaže kot ironija, odmik in meme-kultura. Digitalni hrup ni ozadje – je stalno prisoten pritisk, ki ustvarja potrebo po eskapizmu kot preživetvenem mehanizmu.

»Radi imamo 'eskapizem', ampak ne da eskejpam že med gledanjem oglasa.«

V raziskavi na terenu je bilo večkrat omenjeno, da generacija Z veliko časa preživi na družbenih omrežjih in je kronično online. Pogosto smo slišali, da izgubljajo stik z realnostjo, ker so »ujeti« na družbenih omrežjih ali spletu. Vendar ne gre za ujetost, temveč za osebno izbiro, kjer lahko generacija kolektivno izkusi digitalno resničnost, ki predstavlja umik od pravega sveta. Eskapizem je tako izbira kot nuja generacije Z.
V odgovorih na kampanjo Komentiraj&Keširaj je bilo moč zaslediti, da si uporabniki želijo več nadrealnih, brainrot vsebin. Oglas ne sme delovati kot oglas, temveč mora uporabnika zabavati ali ga popeljati v »drug svet« – govorimo o eskapizmu. »Radi imamo eskapizem, ampak ne da eskejpam že med gledanjem oglasa,« je zapisala ena od uporabnic. Oglasi so del vsebin, ki jih generacija Z razume in si jih rada ogleda, a le če so zanimivi, nepredvidljivi, zabavni ter nudijo možnost pobega v drugačno realnost. Vsebina, ki zadovolji generacijo Z, povečuje zaupanje v znamko in posledično tudi verjetnost nakupa, če je ta zanje dosegljiv. Oglasi in vsebine morajo biti prilagojeni vrednotam in post-ironičnemu jeziku generacije Z, da ne eskejpamo prav njim.

Starejše generacije težko razumejo eskapizem generacije Z, ker so bile vzgojene v prepričanju, da mora imeti vse določen smisel in namen, medtem ko eskapizem generacije Z temelji prav na odsotnosti smisla – v »vajbu«, formi in hitrosti. Prav tako starejši težje sprejemajo ironijo, meta-reference in cringe estetiko, saj te obravnavajo kot napake, za generacijo Z pa so ključni obrambni mehanizmi pred realnostjo. Podobno je z digitalno preobremenjenostjo, šumom in kaosom: kar starejši doživljajo kot moteče ali kaotično, generacija Z sprejema kot znak pristne digitalne izkušnje.

Marketing pogosto ne razume eskapizma generacije Z, ker temelji na jasni strukturi, zastavljenih ciljih, KPI-jih in logičnem smislu, eskapizem pa deluje prav brez teh elementov. Ko v eskapizem vnesemo logiko ali strukturo, izgubi svoj namen in učinek. Poleg tega imajo blagovne znamke pogosto težave z zaupanjem v vsebino, ki deluje »grdo« ali nepopolno. Prav ta nepopolnost je za generacijo Z znak pristnosti in iskrenosti. Površinsko posnemanje TikTok formatov brez globljega razumevanja kulture prav tako pripelje do umetnih trendov, ki jih generacija Z hitro prepozna kot generacijsko slepe in neavtentične.
Eskapizem ni zgolj bežanje, temveč digitalna praksa vzpostavljanja stika z realnostjo prek ironije, fikcije in fragmentov. Za generacijo Z je eskapizem jezik. Ni nenavadno, da ustvarjajo svet, v katerem vse obstaja hkrati: fiktivno in realno, resno in smešno. Ključ za razumevanje tega ni v razlagi, ampak v sodelovanju. Z generacijo Z ne govori o tem, kaj je resnično. Namesto tega ustvari prostor, kamor lahko pobegnejo in v njem ostanejo.

Raziskava: Trolanje 2025 (THE OTHER)
Avtor članka: Tina Mentol